Ogromen potencial, ki ga Slovenija mora izkoristiti

Grafika: Uroš Skaza.

Ko beseda nanese na štafete, je atletika lahko tudi ekipni, ne le individualni šport. V slovenski atletiki štafete že dolgo, če sploh kdaj, niso imele takšnega potenciala, kot ga imajo danes. O tem in o načrtih, ki jih imajo z njimi, smo se pogovarjali z nacionalnimi trenerji za štafete Matijo Šestakom, Boštjanom Fridrihom in Primožem Miheuom.

”Potencial je ogromen,” v en glas poudarjajo vsi trije nacionalni slovenski trenerji za štafete. Da je tako, je nenazadnje prav kraljevska štafeta – 4×100 m za moške – dokazala lani.

Slovenci so najprej na evropskem ekipnem prvenstvu druge divizije v Mariboru junija tekli 39,12 in za osem stotink popravili državni rekord iz daljnega leta 2002 (39,20), pod katerega se je podpisala legendarna zasedba na čelu z Maticem Osovnikarjem, ki je dve leti pred tem prišla do polfinala olimpijskih iger v Sydneyju in se kot edina slovenska štafeta do zdaj na velikem članskem tekmovanju prebila iz kvalifikacij.

Mesec dni za tem so fantje tekli še hitreje (38,99) in se spustili pod 39 sekundami. To jim je uspelo na evropskem prvenstvu do 23 let, kar seveda pomeni, da so še zelo mladi.

“Imamo najkakovostnejšo generacijo sprinterjev doslej”

Trenutno najhitrejši Slovenec Anej Čurin Prapotnik, ki je letos 100 m že na začetku sezone pretekel v času 10,18 in je v lovu na državni rekord finalista svetovnega prvenstva 2007 Osovnikarja (10,13), jih je nedavno dopolnil 23.

Jernej Gumilar (osebni rekord 10,23) in Andrej Skočir (10,41) sta isti letnik rojstva, Jurij Beber (10,46) pa leto mlajši. Letos se je z osebnim rekordom 10,44 zelo izkazal tudi komaj 20-letni Staš Tin Lorbar, ne gre pa pozabiti niti na Matevža Šuštaršiča, čigar osebni rekord je 10,37. Tudi on je še razmeroma mlad, star je 24 let.

Boštjan Fridrih. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

”Potencial moške štafete 4×100 m je izjemen. Trenutno imamo najkakovostnejšo generacijo slovenskih sprinterjev doslej, kar potrjuje tudi povprečje desetih najboljših rezultatov iz pretekle sezone. Glede na uvod v letošnjo sezono, sem prepričan, da se bo to povprečje letos še izboljšalo. Konkurenca je trenutno zelo široka, kar mi kot selektorju povzroča predvsem pozitivne oziroma ‘sladke’ skrbi. Dejstvo je, da bodo mesto v reprezentančni štafeti dobili tisti atleti, ki si bodo nastop zaslužili z rezultati, odnosom do dela ter prizadevnostjo na treningih in tekmovanjih,” o paradnem konju slovenskega štafetnega teka pravi nacionalni trener za moško štafeto 4×100 m Boštjan Fridrih.

”Glavni cilj letošnje sezone je nastop na evropskem prvenstvu za člane v Birminghamu, ob tem pa se ne želimo zadovoljiti zgolj z uvrstitvijo na prvenstvo. Naš cilj je preboj v finale oziroma med osem najboljših ekip v Evropi, česar so fantje po kakovosti in prikazanem delu nedvomno sposobni,” je optimističen Bistričan, ki je bil tudi sam nekoč odličen sprinter. Nenazadnje je bil član nepozabne, že omenjene olimpijske štafete 4×100 m iz leta 2000.

Veliko obetajo tudi sprinterke

Prav veliko z zmožnostmi za moškimi ne zaostaja niti ženska štafeta 4×100 m. Slovenski rekord 43,91 je sicer že zelo star, leta 2003 so ga odtekla dekleta, med katerimi so bila nekatera velika imena ne samo slovenskega, ampak tudi svetovnega sprinta – Merlene Ottey, Alenka Bikar, Kristina Žumer in Maja Nose. Zdi pa se, da bi tudi ta mejnik lahko kmalu padel. Slovenija že dolgo ni imela tolikšnega števila vrhunskih sprinterk.

Trenutno prednjači Zala Istenič, ki se je po že pozimi izstrelila na drugo mesto večne slovenske lestvice na 60 m, hitro pa navzgor leze tudi po lestvici najboljših rezultatov v zgodovini na 100 m. Trenutno je s časom 11,28 na četrtem mestu. Prejšnji mesec je dopolnila 24 let.

Še tri leta mlajši sta Lucija Potnik (osebni rekord 11,44), ki se kot 20-letnica lahko pohvali že z dvema nastopoma na dvoranskih svetovnih prvenstvih, in trenutno še stotinko hitrejša Lina Hribar (11,43). Zagotovo gre v tej luči omeniti tudi našo na mednarodni ravni uveljavljeno sprinterko na 100 m Niko Glojnarič (11,51), ki je ravno v teh dneh navdušila s krepko popravljenim osebnim rekordom, in še kup najstnic, ki so se že spustile krepko pod 12 sekundami. Nenazadnje tudi Taro Šestak, ki je kot 12-letnica tekla izjemnih 12,74 in je svetovni fenomen. Prihodnost je svetla.

”Potencial ekipe je trenutno zelo velik. Slovenija po dolgem času premore več sprinterk, ki tečejo 100 metrov med 11,20 in 11,60 sekunde. Poleg tega imamo še več zelo obetavnih atletinj v kategorijah U20 in celo U18. Ob kakovostnih predajah in optimalni postavi ima ekipa letos realen potencial za čas pod 43,50 sekunde, 23 let star slovenski rekord je že letos dosegljiv. V prihodnjih letih se lahko približamo meji 43 sekund, kar je rezultat, ki bi že pomenil finale svetovnega prvenstva v štafetah. Pri štafetah je ključna tehnična izvedba predaj, kjer je mogoče pridobiti ogromno časa. Naše atletinje so na tem področju naredile velik napredek,” se je razgovoril Primož Miheu, nacionalni trener ženske štafete 4×100 m.

”Glavni letošnji cilj je uvrstitev na evropsko prvenstvo v Birminghamu, ob tem pa moram poudariti, da projekt ni zastavljen zgolj kratkoročno, temveč kot dolgoročni razvojni program za velika tekmovanja v prihodnjih olimpijskih ciklih. Že naslednje leto nas čakata zelo pomembni tekmovanji – ekipno evropsko prvenstvo v Istanbulu in evropsko prvenstvo do 23 let. Imeli bomo zelo močno generacijo kandidatk in tudi možnosti za boj za medaljo,” pa je povedal o kratkoročnih in nekoliko bolj dolgoročnih ciljih.

“Cilj je nastop vseh štafet na letošnjem EP”

”Cilj za letošnje leto je vsekakor nastop vseh klasičnih štafet na evropskem prvenstvu, seveda pa je to odvisno tako od posameznikov kot tudi od nas, ki smo zadolženi za razvoj in pripravo štafet. Na evropskem prvenstvu bodo nastopile vse štafete, ki se bodo tja uvrstile. Ali bodo tekle v najmočnejših postavah, pa bo odvisno od individualnih nastopov posameznikov in od tega, kako visoko na njihovi prioritetni lestvici bo štafetni nastop,” pa pravi Matija Šestak, nacionalni trener, ki bdi nad vsemi štafetami.

”Potencial štafet je relativno velik, vsekakor večji od potenciala večine posameznikov, ki sestavljajo te ekipe. Seveda pa brez naših najboljših atletov ne bo šlo. Trenutno največ pričakujem od obeh moških štafet, a tudi ženske štafete ne zaostajajo veliko,” je nadaljeval nekdanji slovenski rekorder na 400 m, ki je kot nekdanji tekač svetovnega razreda na tej razdalji zadolžen tudi za obe štafeti 4×400 m.

”Letos smo največ pozornosti namenili štafetama 4×100 metrov, ki potrebujeta precej več skupnih treningov kot štafeti na 4×400 metrov. Kljub temu ne smemo zanemariti niti slednjih. Obe štafeti 4×400 metrov sta pred dvema tednoma v Beljaku nastopili odlično, čeprav nista tekmovali v najmočnejših postavah. Poskusili bomo izpeljati še en nastop, s katerim bi si zagotovili nastop na evropskem prvenstvu. Seveda pa bo za to potrebna čim močnejša zasedba,” je še dejal nekoč eden najboljših slovenskih atletov, ki je s slovenskimi štafetami tekel tako na olimpijskih igrah kot na svetovnem in evropskem prvenstvu, in dodal, da razmišlja tudi o mešani štafeti 4×400 m. Te so se kot velika popestritev na največjih tekmovanjih pojavile v zadnjih letih.

”Razmišljamo tudi o tej štafeti, vendar dokler ne bo povsem jasno, kakšen pomen imajo štafete v slovenski atletiki, ne bo mogoče pričakovati vrhunskih rezultatov. Pomembno je, da tako zveza kot vsi vključeni štafete prepoznamo kot priložnost. Obenem gre tudi za finančni vložek, ki ga bo treba ustrezno vključiti v programe Atletske zveze Slovenije,” je povedal.

Mešane štafete 4×400 m so se na velikih tekmovanjih prvič pojavile na svetovnem prvenstvu leta 2019 v Dohi. Na olimpijskih igrah smo jih prvič videli leta 2021 v Tokiu, na evropska prvenstva pa so vstopila šele leta 2024 v Rimu.

Mešana slovenska štafeta 4×400 m iz lanskega leta. FOTO: Jure Banfi.

Tudi štafete 4×400 m imajo velik potencial

Tudi slovenske štafete 4×400 m imajo ogromen potencial. V moški konkurenci imamo Roka Ferlana, ki je lani senzacionalno postavil nov državni rekord (44,70) in tekel v polfinalu svetovnega prvenstva.

V letošnjem letu je eksplozija uspela Lovru Mescu Koširju, ki je navduševal pozimi, že v prvem poletnem nastopu pa odtekel 46,15 in se bo verjetno kmalu spustil pod 46 sekund. Eno najmočnejših orožij je Matic Ian Guček, ki spada med najboljše na svetu v teku na 400 m z ovirami. Računati gre tudi na obetavnega Mitjo Zubina, ki nastopa v isti disciplini, in še na specialista na 400 m brez ovir Maja Janžo (osebni rekord 46,70). Razen Ferlana, ki jih ima 28, so vsi stari med 20 in 22 let.

Med ženskami imamo slovensko rekorderko Anito Horvat (51,22), 18-letno Mašo Medjimurec, ki je na nedavnem mitingu v Maribor Horvat prehitela na 300 m, 400 m pa pozimi v dvorani tekla v času 54,04, senzacionalno 16-letnico Živo Remic, ki je lani 400 m pretekla v času 52,21, letos pa bo zagotovo še precej boljša, in 21-letno Karolino Zbičajnik z osebnim rekordom 52,92. Ob njih naj omenimo še izkušenejšo Majo Pogorevc (53,16) in 22-letno Mašo Kaučič (53,79).

Na OI le enkrat, na SP vsega trikrat

Slovenija je s štafetami na olimpijskih igrah nastopila le enkrat, in sicer daljnega leta 2000, ko so v Sydneyju tekle kar tri slovenske štafete – moška 4×100 in obe štafeti 4×400 m.

Tudi od zadnjega štafetnega nastopa na svetovnih prvenstev mineva cela večnost – leta 2001 v Edmontonu je nastopila ženska štafeta 4×100 m.

Precej drugače je z evropskimi prvenstvi, slovenske štafete smo videli že na sedmih. Tudi na zadnjih dveh. Leta 2022 v Münchnu obe štafeti 4×400 m, pred dvema letoma v Rimu pa je tekla moška štafeta 4×100 m.

Zraven že v Pekingu 2027 in Los Angelesu 2028?

Zdaj ima Slovenija velik potencial, da se v naslednjih letih na velika tekmovanja uvršča redno in se po četrt stoletja vrne tudi na največji globalni oder – svetovna prvenstva in olimpijske igre. Jih bomo videli že v Pekingu naslednje leto oziroma v Los Angelesu let 2028?

Možnosti zagotovo obstajajo, morda največje v zadnjega četrt stoletja, a bo za kaj takega treba pokazati interes na vseh ravneh. V prvi vrsti pri atletih in atletinjah, seveda pa tudi pri Atletski zvezi Slovenije in vseh preostalih vpletenih v ta projekt.

”To je morda celo najpomembnejše vprašanje. Podpora projektu se povečuje, prisotna je tudi velika želja atletov po sodelovanju. Mislim, da smo na pravi poti,” pravi Šestak.

“Odziv atletov izjemen, tudi AZS prepoznala potencial”

”Odziv atletov je izjemen. Jasno je vidna velika želja fantov, da postanejo del te ekipe, saj si lahko z uspešnimi nastopi v štafeti v prihodnjih letih odprejo vrata največjih mednarodnih tekmovanj. Atletska zveza Slovenije je prepoznala velik potencial reprezentančnih štafet in je projekt v letošnjem letu podprla bistveno bolj kot v preteklosti. Seveda si želimo, da bi se podpora v prihodnje še povečala. Prepričan sem, da bodo fantje z rezultati in odnosom do dela ta vložek večkratno upravičili,” se je na to temo razgovoril Fridrih, ki bdi nad moško štafeto 4×100 m.

Podobno pravi tudi njegov kolega, ki je zadolžen za žensko štafeto 4×100 m. ”Odziv večine kandidatk je zelo pozitiven. Vedno več atletinj vidi projekt kot priložnost za nastop na velikih tekmovanjih, dodatno motivacijo za razvoj in možnost ekipnega delovanja v sicer zelo individualnem športu. Tudi podpora Atletske zveze Slovenije je precej večja kot v preteklih letih. Omogočene so bile skupne priprave v bistveno večjem obsegu, prisotna pa je tudi večja pripravljenost za dolgoročno gradnjo sistema. To je pomemben premik, saj štafeta zahteva bistveno več organizacije, logistike in skupnega dela kot individualne discipline,” je bil izčrpen tudi Miheu, a je hkrati dodal, da so se za majsko tekmo v Beljaku odzvale le štiri od potencialnih 13 kandidatk.

Dobrodošla osvežitev v boju za pozornost

V tej luči je precej bolj spodbuden podatek, da so sprinterske štafete letos prvič izvedle daljše priprave v Makarski, dva dni pa so se nedavno pripravljale v Mariboru. V načrtih so tudi julijske priprave.

Predvsem za štafete 4×100 m, ki so v atletiki še najbolj podobne ekipnim športom, saj zahtevajo veliko uigranost predaj, je pomembno, da pri vseh deležnikih obstaja interes. V prvi vrsti pri glavnih akterjih v sprintericah, V atletiki, ki je individualen šport, je usklajevanje natančno določenih urnikov posameznikov sicer težje, kot se morda komu zdi, a se vseeno splača potruditi.

Ne samo zaradi možnosti, da marsikdo, ki mu to morda ne bi uspelo, okusi največji atletski oder. Tudi zaradi tega, ker so štafete zelo zanimive za širšo javnost, kar bi bilo za atletiko, ki v Sloveniji že nekaj časa prejema manj pozornosti od nekaterih precej manj množičnih športov, še kako dobrodošlo.